Tehnologija površinske obdelave volne uporablja fizikalne, kemične in biološke metode za obdelavo volne, da se zmanjša polstenje. "Krčenje volnenih vlaken pri polstenju se je po obdelavi zmanjšalo." Trenutno obstaja veliko tehnologij površinske obdelave volnenih vlaken, od katerih ima vsaka svoje prednosti in slabosti.
Biotehnologija: Trenutno je glavna biotehnologija za obdelavo volnenih vlaken obdelava z encimi. Encimi so v tekstilni industriji naklonjeni zaradi svoje specifičnosti in visoke učinkovitosti. Vendar pa je encimska obdelava volnenih vlaken še v začetni fazi in učinki encimskih pripravkov niso povsem zadovoljivi. Gojenje bio-encimskih produktov s pomembnimi učinki, dobro okoljsko prilagodljivostjo in stabilno sestavo za posebne obdelave je postalo nujna prednostna naloga. Zhu Huajun et al. proučevali učinke obdelave z dikloroizocianuratom, proteazo in encimom MTG na trdnost, alkalno topnost in koeficient trenja volnenih vlaken. Rezultati so pokazali, da sta prva dva reagenta poškodovala volnena vlakna, kar je povzročilo zmanjšanje pretržne trdnosti vlaken, zmanjšanje koeficienta površinskega trenja in povečanje topnosti alkalij. Po obdelavi so vlakna po obdelavi z encimom MTG rahlo obnovila moč. Vendar je bil učinek popravila na neobdelanem vzorcu šibek. Z večanjem odmerka encima MTG in časa zdravljenja se krepi učinek encima na površino vlaken... Rahla razlika v površinski obdelavi se sprva okrepi in nato oslabi.
Fizikalne metode: Fizikalne metode za predelavo volnenih vlaken vključujejo obdelavo s plazmo ter tehnike raztezanja in rafiniranja volne. Plazma je ionizirana plinasta snov, sestavljena iz pozitivnih in negativnih ionov, ki nastanejo iz atomov in atomskih skupin, ki so izgubile nekaj elektronov. Ko energijski delci v plazmi udarijo na površino materiala, se energija izgubi in površina materiala se spremeni. Izmenjava energije med plazmo in materiali poteka predvsem zaradi sevanja in trkov delcev. Tehnologija nizko{4}}temperaturne plazme je metoda obdelave, ki uporablja samo plazmo kot vzbujevalnik in vlakna kot predmet obdelave. V tem procesu ne ostanejo odpadni produkti; reakcija poteka le na površini vlaken, ne samo da ne vpliva na inherentne lastnosti vlaken, ampak tudi daje površini vlaken nove značilnosti. Energija, ki se sprosti med reakcijskim procesom, je ogromna, kar omogoča doseganje ciljev, ki jih tradicionalne kemijske metode ne morejo doseči pri nižjih temperaturah. Vendar ima ta metoda tudi nekaj pomanjkljivosti: zahteva veliko dejavnikov za nastavitev eksperimentalnih reakcijskih pogojev, zelo je odvisna od procesne opreme, reakcijski proces je razmeroma zapleten in nekateri tehnični vidiki procesne opreme so... Težave še vedno zahtevajo nadaljnje prilagoditve in izboljšave in jih ni mogoče industrializirati; zato ostaja le na laboratorijski stopnji. Po plazemski obdelavi se izboljšajo omočljivost, pretržna trdnost in barvni izkoristek volnenih tkanin.
Tehnologija raztezanja in rafiniranja volne
Tehnologija raztezanja in rafiniranja volne je tehnologija, ki je človeku in naravi neškodljiva. Postopek lahko preprosto povzamemo na naslednji način: kemični reagenti se uporabljajo za prekinitev specifičnih ciljnih kemičnih vezi v vlaknu; kemično predhodno obdelan izdelek se raztegne s fizikalnimi metodami, da se poravnajo molekularne verige, nato pa se trajno fiksira z metodo mokre toplote. Trenutno obstajajo tri metode raztezanja in rafiniranja volnenih vlaken: nesukano kratko-raztezanje z razmikom (raztezanje z oprijemom), lažno-zvito veliko-raztezanje z razmikom (zvito raztezanje) in pravo-zvito kratko-raztezanje z razmikom (kompozitno raztezanje). Po obdelavi se površinska struktura vlakna uniči, zaradi česar je vlakno mehkejše; dolžina in trdnost sta izboljšani v primerjavi z navadnimi volnenimi vlakni, togost vlaken pa je zmanjšana v primerjavi z navadno volno, zaradi česar je primerna za razvoj lahkih tkanin z veliko-kostjo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je avstralski raziskovalni inštitut Commonwealth Industrial Science Research Institute začel raziskovati možnost rafiniranja volne, pionir ... Ta tehnologija je bila pionir na tem področju. Raziskovalci po vsem svetu so od takrat izvajali dolgoročne-in poglobljene-študije na tem področju. Medtem ko ima raztegnjena in prečiščena volna lastnosti, ki jih navadna volna ne najde, ostaja več proizvodnih izzivov: velika razpršenost po dolžini, majhno osnovno število glavnih vlaken in nekatera volnena vlakna se po raztezanju hitro obarvajo, kar vodi do variacij šarž za barvanje in barvnih razlik med notranjo in zunanjo plastjo grudic volne. Trenutno obstaja omejena literatura, povezana s postopkom raztezanja in rafiniranja.
Kemijske metode Kemične metode za dodelavo volnenih vlaken vključujejo modifikacijo nanomaterialov, kemično razgradnjo in nanašanje polimerov.
Modifikacija nanomaterialov Ko se velikost delcev izvirnega materiala obdela do določene velikosti (nanoskala), se atomska struktura in kristalna morfologija površine spremenita, kar ima za posledico edinstvene učinke, ki se razlikujejo od makroskopske snovi: površinski učinki, učinki majhne velikosti itd. Ko se število atomov na površini delcev poveča, se površinska energija poveča, kar povzroči močnejše površinske učinke in kemično aktivnost. To je zato, ker ni atomov, ki bi se z njim vezali, kar vodi v vzbujeno stanje. Ta površinska atomska aktivnost lahko povzroči spremembe v površinski strukturi nanodelcev in... Lahko povzroči spremembe v konformaciji površinskih elektronskih spinov in elektronskem energijskem spektru. Specifična površina in površinski učinki, ki jih ustvarjajo nanomateriali, jim lahko zagotovijo pomembno kemično aktivnost in površinsko adsorpcijo. V procesu spreminjanja nanomaterialov so nanodelci enakomerno porazdeljeni v topilu in reagirajo z nekaterimi prostimi skupinami na strukturi lusk površine volnenih vlaken, kar omogoča, da se nanodelci vztrajno kopičijo na volni.
Zhu Yue et al. je raziskal učinek srebrno-nano-SiO2 na tribološke lastnosti ultrafine volne, ki tvori obstojen protimikrobni nanoplast na površini volnenih vlaken. Vrstična elektronska mikroskopija je pokazala, da ima ultrafina volna določeno debelino antibakterijskega sloja, površina vlaken pa je postala gladka. Testiranje trdnosti posameznega vlakna in triboloških lastnosti pred in po eksperimentalni obdelavi je dalo naslednje rezultate: površina vlakna je bila po obdelavi enakomerna; njegova odpornost proti zlomu je bila izboljšana; tribološke lastnosti testnih vzorcev so se znatno izboljšale, zmanjšali so se pojavi luščenja in polstenja ter oslabili lastnosti polstenja volnenih vlaken. Vendar pa je v poskusu obstajalo nekaj težav: uporabljeni nanodelci so bili nepravilne morfologije in vključitev nanodelcev je povzročila povečanje koeficienta povratnega trenja vlakna. Pozornost je treba nameniti količini nanodelcev, vezanih na vlakna.
Tehnologija kemične razgradnje: med obdelavo volne z oksidanti (vodikov peroksid, manganov oksid, natrijev dikloroizocianurat itd.) se posebne vrste ciljnih kemičnih vezi v keratiniziranih celicah prekinejo, kar poveča število nabitih skupin ali topnih molekul v keratinskem sloju; hidrofilnost se poveča, s čimer se mehčajo luske, kar vodi do zmanjšanja razlike v koeficientih trenja med co- in anti-co ... Vodikov peroksid, kalijev permanganat in natrijev dikloroizocianurat so bili uporabljeni za obdelavo mutantnih kašmirskih vlaken. Spremembe v natezni trdnosti, tornih lastnostih in površinski morfologiji štirih obdelanih vzorcev tekstilnih vlaken so bile testirane, da bi analizirali vpliv različnih oksidantov na strukturo lusk in delovanje mutantnih kašmirskih vlaken. Vodikov peroksid je pokazal relativno blag učinek, z izgubo natezne trdnosti manj kot 5 %. Tretmaji s kalijevim permanganatom in natrijevim dikloroizocianuratom so dali podobne rezultate s pomembnimi učinki, saj so zmanjšali natezno trdnost za približno 15 %.
Metoda nanašanja polimerov
Polimerizacija Odlaganje polimerov je metoda zmanjševanja trenja z odlaganjem polimerov na plasti vlaken. Njegovo načelo proti-krčenju klobučevine vključuje predvsem tri mehanizme: po dodajanju majhne količine polimera pride do navzkrižne-veze med strukturami vlaknastih lusk, zaradi česar se sprimejo in prepreči relativno premikanje vlaken; Po dodajanju ustrezne količine materiala za obdelavo se na površini vlaken oblikuje tanek film, ki prekrije ali popolnoma zajame luske; Po dodajanju prekomerne količine materiala za obdelavo jih polimer, ki inkapsulira vlakna, popolnoma izolira. Vendar pa je pri dejanski obdelavi večina uporabljenih reagentov ali izdelkov topil, ki so škodljiva za okolje ali ekologijo, kar vpliva na možnosti njegove uporabe. Zhou Wu je obravnaval probleme polstenja in pilinga pri izdelkih iz kašmirja in volne z uporabo dveh metod: kemičnega cepljenja z metakrilamidom in obdelave s poliuretanom M-501 za modifikacijo površine kašmirja. Z analizo učinkov teh dveh metod površinske modifikacije na lastnosti kašmirskih vlaken je eksperiment raziskal stopnjo interference med obema metodama nanašanja polimerov in funkcionalnimi lastnostmi kašmirskih tkanin. Eksperimentalni cilj je bil določiti kazalnike učinkovitosti kašmirskih in volnenih vlaken, dobljenih pri različnih masnih koncentracijah.
Razvojni trendi tehnologije površinske obdelave volnenih vlaken
Trenutno obdelava s spreminjanjem površine vlaken ... Večina metod vključuje kemično obdelavo. Vendar pa ta obdelava poškoduje matrico vlaken, med proizvodnjo zapravi veliko virov in povzroči znatno onesnaževanje okolja. Zato je učinkovita in okolju prijazna površinska obdelava vlaken postala trenutna raziskovalna točka. Sedanje domače raziskave se soočajo z naslednjimi glavnimi težavami: ① Izbira reagentov za modifikacijo površine vlaken je še v fazi raziskovanja; Učinki reagentov, uporabljenih v istih eksperimentalnih vrstah, niso bili primerjani, da bi izbrali najprimernejše reagente. ② Za razliko od makroskopskih raziskav nastavitev faktorjev in ravni v mikroskopskih poskusih neposredno vpliva na spremembe v strukturi vlaken in lahko celo poškoduje dermis, kar povzroči nestabilnost lastnosti trenja vlaken. Zato so potrebne natančnejše eksperimentalne sheme. Pri prihodnjem razvoju tehnologije površinske obdelave volnenih vlaken, ko ena sama tehnologija ne more izpolniti zahtev, bi morali raziskovalci združiti različne tehnologije obdelave volnenih vlaken. S tem lahko kompenziramo pomanjkljivosti posamezne tehnologije obdelave in odkrijemo nove lastnosti volnenih vlaken. Z napredkom znanosti in tehnologije bo hiter razvoj mikroskopskih tehnologij prinesel nove preboje v tehnologiji površinske obdelave vlaken.
